Na dan Evrope, 9. maja, praznujemo mir in enotnost v Evropi. Ta dan obeležujemo obletnico zgodovinsko pomembne Schumanove deklaracije. Francoski zunanji minister Robert Schuman je v govoru v Parizu leta 1950 predlagal novo obliko političnega sodelovanja v Evropi, ki bi zagotavljala trajni mir med narodi Evrope.
Zavzel se je za oblikovanje evropske institucije, ki bi skrbela za skupno upravljanje industrije premoga in jekla. Pogodbo o ustanovitvi takšne institucije so podpisali naslednje leto. Schumanov predlog šteje za začetek povezovanja držav v Evropsko unijo.
Letošnje leto je bilo posebno, saj smo se prebivalci Evrope združili v duhu solidarnosti pri premagovanju koronavirusa.
Nekaj utrinkov naših dijakinj:
Najstnica med karanteno
Ležim na terasi in se dobesedno pražim. Koža se mi lesketa v popoldanskem snopu žarkov, ki padajo na našo teraso. Hladen vetrič občasno zapiha in mi hladi razgreto telo. Nimam ideje kaj bi počela. V tem trenutku bi rada pobegnila nekam, ampak ne sama. Sama sem že preveč časa zaradi omejitve stikov z drugimi. Odprem knjigo pa se je naveličam, razmišljam, ali bi naredila kaj za šolo, pa me mine ta ideja. Skozi uho kjer nimam slušalke, zaslišim otroški smeh, ki se s sosedovima dekicama pomika na travnik za hišo. Ena se usede v travo in začne opazovati travne biljke, ki poplesujejo v spomladanskem vetru, druga pa se vznak vrže na mehko travnato steljo in oči obrne proti oblakom. Ne zavedata se teže dogodka, ki je pripeljal do počitnic. Počitnic zaradi katerih se lahko sprostita in brezskrbno skačeta po sosedovem travniku, ki se bo vrjetno za glavo držal, ko bo videl poteptano travo. Poteptani so tudi moji načrti za mesece vnaprej saj so vsi koncerti, vsa ocenjevanja, vsa potovanja zamaknjena za več mesecev, dokler se izredno stanje ne umiri.
Zavzdihnem, zaprem oči in se uležem nazaj na podlago in se zopet posvetim melodiji, ki tiho šumlja iz leve slušalke.
Sonce se začne počasi izmikati terasi in senca začne vztrajno lezti na moj desni bok.
Občutek brezčasnega utapljanja v navidez poletni milini je izginil. Pobrala sem vlažno brisačo, ki je ležala na že osenčenem delu terase in si s prosto roko razmršila sedaj suhe in sveže lase. Nisem si še želela iti za mizo polno nedokončane naloge zato sem v roke vzela telefon in poklicala znano številko.
“Greva na sprehod?” vpraša namesto mene.
“Čez 5 minut bom pred tvojimi vrati,” se nasmehnem v telefon in prekinem klic.
Srečali sva se na pol poti med najnima hišama in skupaj nadaljevali sprehod proti začetku vasi, dva metra narazen, z dvema velikima nasmeškoma in dvema srcema, ki sta bilì malo lažje, sedaj, ko nista bili več sami, zaprti v sobi obkroženi z temnimi, melanholičnimi mislimi, ki jih je vanje prignala karantena.
Alja
O šment, le kaj se je zgodilo,
da na Zemlji vse se je na glavo obrnilo?
Ljudje nič več ne hitijo,
za domačimi zidovi zdaj živijo.
Nikamor se nam ne mudi,
zjutraj budilka nič več ne zvoni,
profesorje kar računalniški ekran nadomesti.
Majhen covid virus ima vso to moč,
da še znanstveniki mu niso kos.
Corona virus nas je prizemljila
in vse ljudi na svetu podučila,
da ni nam treba tankov ne letal,
ker to naš svet ne bo obvaroval.
Ko epidemijo malo umirimo,
takoj strasti po oblasti se obudijo,
mehurček sreče razblini se takoj,
da ne znamo v miru mi živeti
ali pa za svoje zdravje hvaležni biti.
Damjana
PESEM O (NE)SREČI
Kaj počneš, ko si sam
in imaš časa preveč?
Sanjariš o družbi
in ti je cela korona odveč?
Ali uživaš po svoje,
ker življenje teče naprej!
Obsediš in čakaš,
da se nevarnost zaključi?
Premišljujoč o svoji usodi
in kaj vse te pri tem muči?
Ali vzameš čopič in rišeš,
strastno, kot nisi še nikoli doslej!
Računaš koliko časa,
bo še moral vsak zase trpeti?
In vedno znova bereš,
kako hudo zmore izguba boleti?
Ali zapoješ raje pesem svojih dni
in zaplešeš v ogrnijalu iz puhastih odej!
Ob pogledu skozi okno,
ali vidiš prepovedano mesto?
In tuhtaš, kaj vse bi lahko,
če bi le lahko stopil na cesto?
Ali ujameš drobno podobo na platno,
malega plavčka — z brki iz drobnih vej!
Na oddaljenem zaslonu gledaš,
kako po celem svetu širi se okužba?
Kako iz dneva v dan se menja vlada,
v priporu pa propada družba?
Ali sežeš po že dolgo zaprašeni knjigi,
in odkriješ zvesto zakladnico idej!
A na koncu dneva le spozna vsak zase,
pa naj zunaj šara virus, ujma ali vojna;
da nesreča prizadane mase,
a za vsakogar je možnost samo dvojna.
Al’ pustil boš, da v glavi kriza raste,
al’ edina nalezljiva bo le tvoja srčna volja!
Martina
Manca
